TURISTIČNO - RAZISKOVALNA SKUPINA

Turistično - raziskovalna skupina pripravlja, v sodelovanju z arheologom dr. Anton Veluščkom predavanja na temo Ljubljansko barje in njegova zgodovina.

Tradicionalno organizira pohod po mejah občine in druge pohode, pogosto pa tudi kolesarjenja ter strokovne ekskurzije. 

V okviru skupine potekata projekta Po Kramarjevi poti in V deželi koliščarjev, z namenom predstavitve življenja nekdanjih prebivalcev Ljubljanskega barja.  Nekateri člani so lokalni turistični vodniki občine Ig.

V letu 2008 je osrednji projekt društva V deželi koliščarjev, v sklopu katerega smo izdali serijo razglednic iz koliščarskega življenja in pripravili prireditev koliščarski dan, ki postaja tradicionalna prireditev.

Barje, ali te poznam?

Spoštovani ljubitelji Ljubljanskega barja.

Pred nami je sedma sezona že tradicionalnih poljudnoznanstvenih predavanj z naslovom: »Barje, ali te poznam?«, ki jih  organizirata Društvo Fran Govekar Ig in Inštitut za arheologijo ZRC SAZU iz  Ljubljane.

Predavanja bodo kot doslej potekala v Gostilni Gerbec tretjo sredo v mesecu. Pripravili smo zanimiva predavanja, zato vas vljudno vabimo, da se nam pridružite.

Dr. Anton Velušček

___________________________________________________________________

20. januar 2010 ob 19. uri v Gostilni Gerbec na Igu

Kraška Ljubljanica

Predavatelj:  dr. Andrej Mihevc (Inštitut za raziskovanje Krasa)

____________________________________________________________________

24. februar 2010 ob 19. uri v Gostilni Gerbec na Igu

Netopirji na Ljubljanskem barju

Predavateljica: Monika Podogorelec, univ. dipl. biolog

_____________________________________________________________________

 17. marec 2010 ob 19. uri v Gostilni Gerbec na Igu

Piščal iz Divjih Bab - Najstarejša piščal na svetu

Predavatelj: arheolog Matija Turk

 ____________________________________________________________________

21. april 2010 ob 19. uri v Gostilni Gerbec na Igu

Kelti na Ižanskem

Predavatelj: dr. Dragan Božič (Inštitut za arheologijo ZRC SAZU)

Barje ali te poznam (BTP) - Arheološka izkopavanja bronastodobnega naselja Žabji grad

Letošnjo sezono predavanj Barje ali te poznam smo otvorili s predstavitvijo poteka in rezultatov arheoloških izkopavanj pobočja Žabjega gradu. Ime najdišča se v ustnem izročilu nanaša na enega izmed vrhov Žalostne gore pri Kamniku pod Krimom. Po navedbi predavateljice Elene Leghissa se še danes opazijo ruševine. Zaščitno izkopavanje je potekalo na južnem pobočju hriba v letih 2007 in 2008, kjer danes že stojijo vile.

Arheološki poseg je bil nujen zaradi samih ruševin na vrhu, že znanih prazgodovinskih najdb iz površja ter terasastih oblik terena, ki so pričale o človekovi aktivnosti. Sprva je terenski pregled v obliki manjših lukenj vsakih deset metrov izpričal veliko količino prazgodovinske keramike, kar je zelo verjetno pomenilo naselje. Ekipa pod vodstvom Roka Klasinca in nadzorom Barbare Nadbath je izkopavanje pričela s testnimi jarki. Ti povedo še več informacij kot terenski pregled. Razkrijejo naložene plasti zemlje ter kje se začnejo in končajo plasti z najdbami. Vmesnemu prostoru med temi jarki so odstranili rušo in odstranjevali plast za plastjo, kot bi lupili čebulo in pri tem bili pozorni na najdbe in številne druge pojave.    Vrhnje plasti so ponavadi mlajše spodnje pa starejše.
Najdbe iz Žabjega gradu so v večinoma kosi keramike, kar je tudi najštevilčnejša najdba na drugih najdiščih. Najstarejša keramika in kamnita orodja so iz časa srednje in mlajše  (za kronologijo bronaste dobe glej Dular AV 50, 1999) bronaste dobe. To je čas, ko so bila kolišča opuščena in so se naselja preselila na obrobje današnjega Ljubljanskega barja. Iz tega časa je tudi naselje v Iški loki, ki pa še ni bilo raziskano. Kamnita orodja so uporabljali za najrazličnejša rezila, puščice, ... Keramične najdbe so najrazličnejše posode, izjemna je utež, ki je držala nekaj niti na statvah. Drug tak poseben kos keramike predstavlja del talilne žlice iz katere so v kalup izlili tekoč bron. Tudi bron se je našel, vendar ga je v najstarejših plasteh manj in je nerazpoznavnih oblikah. Presenetil pa jih je kup kamenja, ki ni bil tam kar tako temveč je predstavljal uničeno gomilo. Vse kaže na to da je na tem mestu bil velik kres. Nad njegovim pogoriščem so naložili kamenje. Med njimi so bile najdene človeške kosti in zobje. Iz zob se je dalo ugotoviti da so bile v gomili pokopane tri osebe. Otrok star od šest do osem let, ženska stara med sedemnajst do peindvajset let ter ženska nad petintrideset let. Gomila je bila uničena in verjetno izropana v prazgodovini. Kasneje je služila kot del terase za kasnejše bronastodobne hiše. V tej mlajši fazi je bil najden kamnit kalup in bronasta pogača, ki je služila kot surovina za orodje oz. je imela pri menjalni trgovini izjemno vrednost. Kar je ZELO POMEMBNO: BRON, kos  kalupa, itd. dokazujeta metalurško dejavnost prebivalcev naselja. Tema dvema najdbama se pridružujejo številni kosi posod ter kamena orodja. V najmlajših plasteh se je pojavil temelj zgradbe, ki je bila sočasna z ruševinami na vrhu hriba. Čas nastanka ruševin vsekakor ni prazgodovinski zaradi ostankov malte. 

Arheološka izkopavanja na Žabjem gradu so torej odkrila do sedaj neznano prazgodovinsko najdišče iz časa konca srednje in začetka mlajše bronaste dobe. Pokazale so se tri terase, ki so ustvarjale izravnan prostor za hiše, katerih ostankov se ni našlo, ter gomilo, ki je bila na tem mestu že pred nastankom naselbine.

Dejan Veranič

DULAR, J. 1999, Starejša, srednja in mlajša bronasta doba v Sloveniji. Arheološki vestnik 50, 81-69.
Satelitski posnetek: http://rkg.gov.si/GERK/viewer.jsp

Lapidarij v Iški vasi (BTP)

Kljub temu, da vsi poznamo lapidarij, prostor kjer so spravljeni kamni, v Iški vasi se nam je zdelo, da lahko zvemo še kaj novega o tej za Ižansko pomembni tematiki. Julijana Visočnik, ki je zagovarjala doktorat iz Celjskih rimskih spomenikov, je bila pravi naslov za našo željo. Njeno glavno vprašanje na katerega nam je odgovorila je, zakaj so Ižanski rimski spomeniki nekaj posebnega in pomembnega?

Najočitnejše je gotovo njihovo število, saj presega sto napisnih kamnov, kar je enormna količina za naselje brez imena. Pomenljivo je tudi številčno razmerje z največjim slovenski lapidarijem v Narodnem muzeju, ki hrani okoli dvesto spomenikov. Druga posebnost so nenavadne reliefne upodobitve v reliefnih nišah. Zlasti če jih v primerjamo z drugimi spomeniki iz Celeie, Emone ali drugod. Prikazani so ljudje v noši staroselcev in ne rimskih oblekah in videzu. Nenavadno je tudi dejstvo, da so rimski oltarji izjemno redki. Posebno poglavje so imena antičnih Ižancev, ki ga bom opisal v nadaljevanju. Nenazadnje je ta prostor poseben zaradi lapidarija samega, saj je po številu hranjenih spomenikom takoj za Ljubljano, Ptujem in Celjem. Leta 1956 se je začelo zbiranje spomenikov njegov pobudnik je bil prvi slovenski epigrafik Jaroslav Šašel. Tudi on je bil eden izmed tistih, ki so poizkušali določiti mesto rimske naselbine na Igu. Vendar je na to vprašanje zaenkrat nemogoče odgovoriti, ker zaščitna izkopavanja še niso naletela na rimsko naselbino; le na njeno obrobje. Alfonz Mulner, ki je tudi napisal knjigo o antičnem Igu omenja pritožbe kmetov, ki so zaradi rimskih temeljev morali saditi sadna drevesa zelo plitvo. Po drugi strani pa so sodobne gradnje redke, ki so predhodno opravile arheološki terenski pregled. Škoda. Sicer se predvideva naselbina okoli današnjega pokopališča in proti centru Iga. Gotovo pa so bili manjši zaselki tudi po drugih vaseh. Kot je na primer Strahomer, Iška vas, Matena, ... Lapidarij v Iški vasi ni edini prostor kjer so shranjeni spomeniki. Poleg Narodnega muzeja so vzidani še v Ižanske cerkve in Ljubljansko stolnico. Hranijo jih tudi Mestni muzej v Ljubljani, in na Dunaju. Rimski spomeniki se delijo na dve večji skupini nagrobnike in oltarje oz. are. Že prej omenjeno izredno majhno število žrtvenikov napeljuje na misel, da so Romanizirani staroselci ohranili svojo lastno vero, ki pa ni bila izražena v žrtvenikih. Verovanje keltskega prebivalstva se je navezovalo zlasti na svete gaje, močne izvire kot je Studenec, reke ... Na Ljubljanici so na mestih lažjega prehoda najdene visoke koncentracije keltskih najdb. Le z arheološkimi metodami se bi dalo določit nek svet prostor Ižanskih staroselcev. Kljub temu so nagrobniki bili del nove pridobitve rimskega čaščenja mrtvih. Gotovo je na številčnost vplival kamnolom okoli Starega dedca v Stajah, kar je močno zmanjšalo stroške prevoza kamna. Tudi kamnolom v Podpeči je bil blizu. Poleg kmetijstva in kamnoseštva je na nagrobnikih ohranjeno orodje kovačev. Poleg tega omenja Mulner posvetilni napis, Claudija Bassidiusa drugega sina Gaja iz volilnega okrožja Claudie, kar je Emona in s tem tudi Ig. Dvakrat je bil župan s sodno oblastjo, vodja skupnosti gozdarjev (collegii dendrophorum) ter pokrovitelj in poveljnik gasilcev (collegii centonarium). Gotovo je, da je bil Claudij rimski državljan. To prepoznamo iz tridelnega imena, ki so ga imeli le rimski državljani. Pri interpretaciji napisa imamo dve možnosti. Prva je, da je bil prebivalec Iga in imel vse te funkcije. Druga pa, da je imel za Ižansko skupnost posebne zasluge in so mu zato naklonili spomenik. V primeru, da je bil prebivalec antičnega Iga je bil edini z rimskim državljanstvom. Napis hranijo na Dunaju.  Na Ižanskih spomenikih napisi večinoma sporočajo, da je nekdo postavil spomenik nekomu, ki je bil star toliko in toliko let ko je umrl, pogosto je še okrajšava, ki dodaja kakšno informacijo.  Ljudje izpričani na Ižanskih nagrobnih napisih niso Rimski državljani temveč peregrini oz. ljudje, ki živijo znotraj države vendar nimajo pravic državljana. To se kaže iz formule imen. Prvo ime je osebno, cognomen, drugo je ime očeta v drugem sklonu oz. filiacia. Primer moškega imena je Ursinus Buionis, kar pomeni Ursin sin Buiona ali Tertia Sabini ali Tertia hči Sabina. Imena so takrat dobivali deveti dan po rojstvu ali kasneje zaradi kakšne lastnosti ali dosežka. Primeri latinskih imen Ižancev so Avitus, Firmus, Severus, Quartus ... vendar najzanimivejša so gotovo imena, ki so zabeležena tudi v severnem Jadranu oz. pri Japodih. To so Voltanis, Voltrex, Veitro, Uccos ... Kar kaže na neko povezavo s tistim področjem. Prepoznano je tudi keltsko ime Adnamatus. Posebna skupina imen je prisotna le na spomenikih Ižanske okolice kot na primer Ebonicus, Plunco ... To so morda imena staroselcev, ki so tu živeli še pred Kelti.

V lanskem letu je bila narejena diplomska naloga na oddelku za arheologijo, na temo ureditve lapidarija v cerkvi Sv. Mihaela v Iški vasi. Morda se bo v prihodnje postavitev in prikaz spomenikov izvedel na dostojen način. Do takrat vam priporočam poleg ogleda lapidarija v Iški vasi tudi ogled v Narodnega muzej poleg parlamenta, kajti ves desni hodnik pritličja je namenjen rimskim spomenikom iz Ižanskega.

Dejan Veranič

Predmetni in duhovni svet paleolitskih lovcev (BTP)

Kako so živeli ljudje v starejši kameni dobi oz. v času pred koliščarji nam je razkrival Boštjan Odar na tretjem predavanju Barje ali te poznam. Posvetil se je predvsem koščenim konicam lovcev, o čemer piše tudi disertacijo. Poleg tega je predstavil še dojemanje paleolitskega človeka na podlagi arheoloških najdb in primerjav s prvobitnimi ljudstvi tajge.

Potočka zijalka in jama Divje babe sta dve pomembni starejše kamenodobni najdišči koščenih konic. V prvi jih je bilo najdenih 125 konic v Divjih babah pa 17. Konice so lovci pritrjali na palice, njihova običajna dolžina ohranjenih sulic je dva metra. Predavatelj predvideva, da so se lovci urili pri izdelovanju koščenih konic na lesu, ki je mehkejši in se ga zato lažje obdeluje. Ostanke takih sulic se le izjemoma najde. V severni Nemčiji je bila najdena 400.000 let stara sulica homo erektusa oz. predhodnika neandrtalca. Kot dodaten argument navaja lanskoletno najdbo lesenega predmeta iz Ljubljanice pri Sinji gorici in je star med 45-38.000 leti. Spominja na sulično ost običajno narejeno iz kamna. Vendar diskusija o verodostojnosti sulice še vedno poteka. Poznamo dva tipa koščenih konic. Prve so ploščate in druge vretenaste. Oblika izvira iz dela kosti, ki je bil uporabljen pri izdelavi konice. V procesu šiljenja so vrezovali prečne vreze, ki so pomagali pri boljšem oprijemu. V obeh jamah so bile konice narejene predvsem iz medvedovih kosti, ki pa niso bile pridobljene z lovom temveč je medved v jami poginil naravne smrti. Pri lovu so si pomagali tudi z lokom. Ta se je pojavil pred 19.000 leti. Natezna sila loka iz tisinega lesa je dvajset kilogramov in je omogočala ulov iz 25m oz. 35m. Duhovni svet takratnih lovcev je bil predvsem povezan z medvedom. Etnografsko je zabeleženo, da so prvobitna ljudstva blizu severnega tečaja častila medveda kot sebi enakega. Medved, ki nima naravnega sovražnika in se zna postaviti na zadnje tace je vzbujal poseben odnos. Od tod tudi izhajajo številne zgodbe o medvedih, kot človeških sorodnikih. Kljub temu je znana 5000 let stara gravura, ki prikazuje lov na medveda s sulico in lokom. Na njej je upodobljen tudi otrok. Medveda so posebej dojemali tudi v Divjih babah. Vsem dobro poznana najstarejša piščal se je nahajala poleg ognjišča. Nedaleč od njega pa sta bili narobe obrnjeni lobanji medvedjega samca in samice. Prva je bila usmerjena proti zahodu in druga proti vzhodu.

Vse to nam kaže na dojemanje narave na drugačen način kot jo dojemamo danes. Nekatere arheološke najdbe nam vzbudijo številne bolj ali manj verjetne interpretacije, ki pa naj segajo do kamor segajo dokazi.

Dejan Veranič

Uporaba naravnega kamna v okolici Iga nekoč in danes (BTP)

Tokrat se bomo ukvarjali z uporabo in izvorom kamna, ki so ga in ga še uporabljamo za gradnjo v Ižanskem okolišu oziroma na področju Barja. S prof. dr. Jernejem Povšičem smo raziskovali predvsem apnence in dolomite, ki so na obrobju Barja najpogostejši in najbolj izkoriščeni v gradnji.

Ob pogledu na karto starosti kamnin opazimo, da so na severu Ljubljanskega barja najstarejše oz. karbonske kamenine. Na  jugu pa mlajše triasne in jurske. S tem označimo nastanek kamnin, ki je v prvem primeru okrog 300 milijonov let. To je čas ko sta bili Afrika in Južna Amerika še povezani v eno celino. V Evropi pa so bila obsežna močvirja iz katerih je nastala večina premoga. Triasni apnenci in dolomiti so nastali v času, ko so se razvili dinozavri 225 mili let. Tovrstni dolomiti so krhki in neuporabni za gradnjo. Medtem ko so jurski apnenci tisti, ki so glavni gradbeni material na našem koncu. Posedli so se v toplem plitvem morju pred 210 mili let. Te številke si težko predstavljamo. Zato si lahko pomagajmo s primerjavo, da so dinozavri  izumrli pred 65 mili let ali pa da se je zadnja ledena doba začela pred milijonom let. Zapuščino teh dolgih obdobji je človek intenzivno izkoriščal na petih lokacijah obrobja Barja. Vsak kamnolom ima kamen različne kvalitete in lastnosti. Gotovo je najbolj znan Podpeški in Kuclerjev kamnolom. Manj znana sta Lesno Brdo in Gliničar pri Podutiku.  Na Ižanskem so koristili predvsem apnenec iz Pungarta, v manjši meri tudi drugje. Prvi ižanski kamnoseki so naredili obzidje na Pungartu v prazgodovini. Večji rimski kamnolom je bil tudi okoli Starega dedca, ker se še danes vidijo sledovi lomljenja. Veliko je bilo narejenih nagrobnih spomenikov iz tega kamna. Mnogo kasneje so tamkajšnji kamen uporabljali za gradnjo Ižanskega gradu in po drugi svetovni vojni za njegovo drugo nadstropje. Pridobivanje apna je bilo prav tako razširjeno. Nasproti ižanskega pokopališča je tudi kamnolom (pruh), ki je nastal v prejšnjem stoletju. Domačini so kamen lomili tudi za vzdrževanje makadamskih cest, ki so vsako leto zahtevale velike količine peska. To dejavnost je prekinila terilnica kamna, ki je na Igu pričela delovati pred drugo svetovno vojno. Zelo podoben Ižanskemu sivemu apnencu je tudi Podpeški. Ta ima veliko fosilov, ki so živeli v plitvi vodi jurskega morja. Prav zaradi velike količine organskega materiala imamo plast črnega apnenca, ki je tudi najbolj cenjen in iskan. Pravijo mu tudi marmor čeprav to ni. Njegova posebnost so bele žile. Če ga poliramo dobimo lepo vidne školjke in ramenonožce. Tak primer ga lahko vidimo na stopnišču Narodne univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Iz tega kamna so portali Ižanske cerkve, občine in tudi kakšne stare hiše. Črni apnenec poznamo tudi iz Lesnega Brda oz. Kuclerjevega kamnoloma. Ta ima manj fosilov in belih žil. Pri nas je uporabljen na portalu Tomišeljske cerkve, kapelice v Vrbljenah in umetelno okrašenem portalu hiše nasproti mlina v Iški. V Lesnem Brdu je še drugi kamnolom pisanega kamna sivih in rdečkastih tonov. Oba sta začela delovati v 17. st. Prvi je končal v 18. st. Drugi pa v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Kot zadnji kamnolom je deloval Gliničar pri Podutiku. Iz njegovega sivega apnenca je narejen zvonik Ižanske cerkve.

S tem predavanjem smo uspešno zaključili 6. Sezono oz. 24 predavanj v sklopu Barje ali te poznam. Velika večina predavateljev so doktorji znanosti oz. so vrhunski strokovnjaki na svojem področju. Da smo bili deležni njihovega znanja gre zasluga predvsem dr. Antonu Veluščku, ki jih je povabil na Ig. Na tem mestu bi se mu rad zahvalil v imenu društva Fran Govekar Ig in poslušalcev, za ves trud in dobro voljo, ki ga je vložil, da domačini bolje poznamo, cenimo in lažje razumemo naše Barje. Z novo sezono predavanj bomo kljub nekaterim oviram začeli jeseni v gostilni Gerbec in Vas vse vljudno vabimo k poslušanju.

Dejan Veranič

Pohod po soteski Iške

Sobotno jutro 25. julija ni bilo preveč obetavno, saj se je že v zgodnjih urah silil dež. Kljub temu smo se zbrali v Iškem Vintgarju, od koder nas je avtobus odpeljal do Lužarjev. Tam nas je vodja pohoda Marjan Ciber na kratko seznanil o poti in načinu hoje.

Prvi postanek smo imeli že čez nekaj minut ob izviru Iške. Kar nekaj udeležencev se je spustilo prvič v to prelepo sotesko. Zatem smo se prebijali čez močvirje z zelo bogato vegetacijo. Fotografski aparati so »šklocali«. Iška - potoček - se je le počasi večal. Pritoki, enkrat z leve, drugič z desne strani, so po dveh urah zbrali toliko vode, da smo najpogumnejši že skočili v tolmun. Dež je poskrbel, da tudi ostali niso ostali suhi. Ni pa usahnilo navdušenje nad lepotami, ostanki žag in mlinov, kateri pa žal izginjajo. Tolmuni so si kar sledili, in vsak je nekaj posebnega, edinstven. Od pritokov po lepoti izstopa Šumnik, kateri priteče izpod Krvave peči. Priložnost smo imeli ogledati si rake, ribe pa žal ne, saj so le švignile mimo in se skrile. Glede na to da nas je bilo kar sedeminštirideset pohodnikov, se je kolona kar malo raztegnila. Bili smo vseh starosti, tako da je tudi medsebojna pomoč prišla do izraza. Še najbolj pri Kobiljeku, kjer je soteska najožja, in manj, ko imaš plezalnih sposobnosti, bolj se moraš spustiti v vodo.

Do doma v Iškem Vintgarju smo proti koncu popoldneva vsi srečno prispeli. Pričakal nas je Pavel z okusnim golažem.  Razšli smo se z željo, da se drugo leto spet srečamo.

Janko Purkat

Za varno pot in spremljanje pohodnikov sta poskrbela Marjan Ciber, vodja pohoda in Janko Purkat. Obema se za pripravljenost in trud iskreno zahvaljujemo.

Alenka Jeraj, predsednica Društva Fran Govekar Ig

Kolesarjenje po Kramarjevi poti 2008

Letošnje leto smo naše kolesarjenje, v spomin zbiratelja ljudskega izročila Franca Kramarja, zastavili drugače. Zbrali smo se v njegovem rojstnem kraju Matena. Tam je zabeležil veliko pesmi ter zgodb, ki mu jih je povedal oče in drugi sovaščani. Nekaj od teh zgodb smo tudi prebrali in povedali v sto let starem narečju. Na primer Vod divjega možâ, Krava muočnk spila in Zgodba o pasjeglavcih. Na koncu smo se ustavili v domovanju tri ali sedem glavega lintverna oz. zmaja. Najraje počiva v senci Sv. Ane. Rep pa namaka v najbolj okroglem Slovenskem jezeru, Jezeru pri Podpeči. Ljudje so vedeli povedati, da je bil v sredini 19. st. na Ižanskem in okolici strašen vihar, ki je ruval drevje in škodil poljščinam. Pravili so, da je zmaj zletel. Drugi pa, da se je le obrnil, ker je vihar še hujši ko poleti. Nekateri pravijo tudi o Krimskem lintvernu, ki domuje nekje ob podkrimskih vaseh. Prebrali smo še nekaj hudomušnih zgodb. Na povratku smo se ustavili pri cerkvi v Podkraju. Tam izvira tudi nekaj zgodb in bronastodobni zaklad oz. depo treh sekir in verige. Videli smo še notranjost cerkve Janeza Krstnika, ki nam je odprla Kočarjeva gospa. Nato smo se skupaj vrnili na Ig, kjer smo imeli pripravljen golaž v gostilni Gerbec.

Dejan Veranič

5. pohod po mejah občine

Ob prazniku državnosti je Društvo Fran Govekar Ig že petič organiziralo pohod po mejah občine. V soboto zjutraj 21.6.2008 smo se kot prvo leto zbrali pri domu v Iškem Vintgarju. Prišli smo stari znanci, pridružilo pa se je tudi nekaj novih. Med devetnajstimi pohodniki je bilo kar pet žensk. Dve sta prišli iz Zasavja, za pohod sta izvedeli v Delu.

V spremljevalni avto smo oddali prtljago, si razdelili spominske majice in se podkrepljeni z borovničkami podali na dolgo pot. Ta nas je vodila mimo Vrbice, le da se tam nismo napotili proti Krimu, pač pa smo se podali v naročje Mokrca. Pri Petelinovih dolinah nas je pričakal naš zvesti spremljevalec z malico. Založili smo se še s pijačo in po senčni poti nadaljevali naš pohod. Zgodaj popoldne smo prišli do Kureščka. Ker je bilo gostišče zaradi duhovnega seminarja patra Jamesa Manjakala močno zasedeno, smo pot kar nadaljevali proti Visokemu. Tam smo se pri znancu našega sopotnika Jožeta Francu Šuštarju še dodatno okrepčali. Pot smo nadaljevali do skrajnega roba naše občine na vzhodu. Imeli smo lep razgled na Turjak in Ahac, tudi Ljubljansko barje je bilo kot na dlani, Ljubljana se je kopala v soncu, zadaj pa so jo stražili očaki Kamniških Alp. V bližini Rogatca nas je pričakala popoldanska malica. Potem smo se po grebenu spustili proti Želimljem. Preostal nam je samo še ravninski del poti do betonskega  mosta, kjer smo nameravali prenočiti. Oskrbovalna ekipa nas je pričakala z večerjo. Postavili smo šotore in se utrujeni kar kmalu spravili spat, čeprav nas je še dolgo v noč spremljala glasba z veselic, ki so se dogajale tam okoli.

Zbudili smo se v lepo sončno jutro. Po zajtrku smo nadaljevali pot po »morostu« mimo Grmeza, Hauptmanc, Kozlarjeve gošče, Črne vasi in Lip do Virja. Pri domačiji na Virju smo imeli malico, natočili smo si vode in se zagrizli v strmine Krima. Spotoma so  si nekateri ogledali še ledeno jamo. Pot se je kar vlekla, vendar smo bili sredi popoldneva vendarle vsi na vrhu. Tam smo imeli daljši počitek, saj nam je do zaključka poti manjkal samo še spust do doma v Iškem Vintgarju. Tja smo prispeli okrog šestih. Kot se za 5. torej jubilejni pohod spodobi smo imeli slavnostni zaključek. Udeleženci vseh petih pohodov (Marjan Ciber, Pavel Cimperman, Nejc Cimperman, Tončka Jeraj, Igor Klobasa in Jože Ponikvar) in smo dobili priznanja in bronaste medalje. Prav tako člani oskrbovalne skupine. Priznanja je dobilo šest pohodnikov in štirje oskrbovalci.

Obljubili smo si, da se vidimo ob letu osorej. Še prej pa dolgujemo zahvalo Društvu Fran Govekar Ig za odlično organizacijo, članoma društva Marjanu in Pavlu za vodenje, gospodu Klobasi skupaj z ženo za oskrbovanje, Bojanu in Radi pa za večerjo in zajtrk. Zahvaljujemo se tudi Gostilni Ulčar, Gostišču Iški vintgar in gospodu Francu Šuštar z Visokega, ki so poskrbeli, da nismo bili lačni in žejni. 

Letošnji pohodniki: Alenka Križman Černič, deloma Alenka Jeraj, Saša, Staša, Tončka Jeraj, Tončka Strle, Andrej Bolha, Igor Klobasa, Janez Anzelc, Janko Purkat, Jože Ponikvar, Marjan Ciber, Mitja Bricelj, Boštjan Gačnik, Nejc Cimperman, Rado Purkat, Pavel Cimperman, Stane Babič in delno Anže Možek.

Tončka Jeraj

Pohod pa konjonu Zale

Svet porečja Zale in Iške je košček Slovenije (gledano širše pa tudi planeta Zemlje), ki skriva mnogo presenečenj in lepote, ter zahteva fizični napor za premagovanje ovir, vzdržljivost ter zbranost vsakega pohodnika, ki se poda v ta težko prehoden svet. Marsikdo med nami misli, da bo prehodil in s tem osvojil neko pot, pa se vedno izkaže, da človek ne osvaja narave, pač pa lahko narava osvoji človeka. In prav to je del skrivnosti, ki smo jo odkrivali, ko smo se skupaj podali na pot, na poletno nedeljo, 27. julija. Pohod je organiziralo Duštvo Fran Govekar iz Iga oziroma duša društva,  Alenka Jeraj, naš vodnik pa je bil Marjan Ciber, ki nas je varno in zanesljivo vodil skozi vse prepreke na poti.
V nedeljo ob sedmih zjutraj smo se z avtobusom odpeljali iz Iške na Rakitno, sam pohod pa smo pričeli na izviru Pikovniške vode pod hribom Avšnik. Nato smo se podali preko zaraščene in zamočvirjene ravnice Laščanloga, mimo razvalin Koroščevega mlina in 6 m visokega slapa ter nadaljevali mimo 9 m visokega slapa do najlepšega dela, mimo brzic, skozi skalno ožino, do ostankov Joškove žage in izliva potoka v Zalo. Mimo elektrarne smo pot nadaljevali po vodi, mimo Selanovega in Zakotkarjevega potoka,  do slapa Stopnice. Po kratkem plezanju skozi skalno tesen se je pot nadaljevala mimo osamelca Skalni mož in Vrbice. Po strugi Iške smo šli mimo Votlega kamna do Grabljic in pot,  po dobrih šestih urah hoje, zaključili pri domu v Iškem Vintgarju. Tam nas je lačne in telesno utrujene, obenem pa resnično zadovoljne, že čakalo kosilo.
V čem je bila še skrivnost te lepe nedelje? V tem, da smo skušali gledati naravo z odprtim srcem in spoštovanjem, pa čeprav je bil to naš bližnji svet in da smo bili povezani z ljudmi, ki so si bili med seboj vedno pripravljeni pomagati.
S tako zanimivimi pohodi Društvo Fran Govekar vedno »zadene v črno«, saj med nami krepi zavest o bogastvu naše naravne dediščine. Nasvidenje prihodnje poletje na pohodu po kanjonu Iške.

Pavla Meglič

Pohod po kanjonu Iške

Muhasto avgustovsko vreme nam je kar precej nagajalo, saj smo načrtovani pohod z 11. najprej  prestavili na 18. potem pa še na 19. avgust. Imeli smo srečo. 19.8.2007 je bil zelo lep sončen dan.

Zbrali smo se pri domu v Iškem vintgarju. Avtobus nas je odpeljal do Lužarjev, vasi na Blokah v občini Velike Lašče, pod katero izvira Iška.  Enega od izvirov  smo si ogledali in ob majhnem potočku, ki smo ga z lahkoto prestopili, krenili na pot. Hodili smo malo po Dolenjski, malo po Notranjski, Iška ju namreč razmejuje, kjer je bila lepša pot. Iška ima veliko pritokov in kar naenkrat je ni bilo moč več prestopiti. Precej časa smo hodili po lepo vzdrževani gozdni cesti na levi strani reki, torej po Notranjskem, ko pa je poti zmanjkalo, oziroma je zavila proti Osredku, smo se podali kar v strugo. Voda niti ni bila tako mrzla, kot smo pričakovali in mnogi so po vodi hodili tudi tam, kjer je bilo mogoče iti po suhem. Deroča reka je ustvarila številne prodne sipine, tolmune, slapove, ki jim dajejo okvir strmi skalni bregovi. Ponekod segajo zelo visoko, tudi nekaj sto metrov, in ustvarjajo pravi kanjon.
Na račun so prišli fotografi, ki jih je bilo v skupini kar precej. Njihovi posnetki bodo lepote Iške prikazali mnogo bolje, kot je to mogoče z besedami. Vsekakor je treba omeniti večje pritoke Iške: Opečnik, Črni potok, Šumnik in Zalo. Zala se Iški pridruži v Vrbici, kjer je trudi četveromeja med občinami Ig, Velike Lašče, Cerknica in Brezovica. Tam najdemo tudi erozijsko iglo, imenovano skalni mož. V ižanskem delu Iškega vintgarja je najbolj zanimiv Votli kamen in Grabljice.
Z nami so bili pohodniki iz drugih občin: Ljubljane, Logatca, Kranja, Škofljice, Grosuplja in nismo se mogli načuditi neverjetni igri vode, lepoti kanjona, kjer iz vseh strani pritekajo potočki, ki napajajo Iško. Kako prijetno so bili presenečeni povedo povratne informacije, ko so se z razglednicami, telefonsko in po elektronski pošti zahvaljevali za neverjetno lep in zanimiv pohod - ko na pragu Ljubljane lahko samo slutiš kaj skriva narava in za odlično organizacijo.
V strugi Iške in bo njej smo preživeli res lep dan. Verjamem, da se bomo na podobne pohode radi vračali tudi v bodoče.

Tončka Jeraj

Kanjon Iške bi morali zaščititi

Zaradi lanske slabe udeležbe na pohodu po kanjonu Zale, smo letos nekaj več pozornosti namenili obveščanju o pohodu. Tako ste povabilo lahko videli na TV Slovenija v oddaji Poletna popotovanja, pa že tradicionalno na Radiu Zeleni val, poletu, Delu, Dnevniku ...

V zelo kratkem času je bilo prijav 52, vendar se je številka zaradi prestavitve datuma, na kar je vplivalo deževje, zaradi katerega je Iška tako narasla, da ni bilo mogoče hoditi po njej, znižala na 34, kar pa je še vedno solidna, če ne kar prevelika udeležba na takem pohodu.
Sama sem se po Iški podala prvič in bila presenečena nad prečudovito naravo, tolmunčki, pritoki, skalnatimi gmotami, ki jih že stoletja oblikuje voda. Sem se pa ob vsem tem vprašala tudi ali bomo znali vse to ohraniti. Na poti smo namreč srečali več skupin, ki neorganizirano hodijo po kanjonu, nekateri za samo puščajo smeti in jim  tak dogodek pomeni samo še eno adrenalinsko pustolovščino.

Če želimo Iško ohraniti tako čisto, da bo v njej še vedno najti potočnega raka, ki smo ga srečali tudi mi, bo potrebno razmisliti o tem, koliko takih pohodnikov, kot smo bili mi, Iška prenese. Potrebno bi bilo vzpostaviti poseben režim varovanja, omejiti število obiskovalcev in določiti, da smejo po kanjonu hoditi le organizirane skupine, ki jih vodijo lokalni turistični vodniki.
Tako pobudo smo naslovili na Odbor za gostinstvo in turizem in upamo, da bodo potrebni koraki narejeni čim prej. Kajti navala pohodnikov ne bomo mogli več ustaviti. Pomembno je, da pohodniki hodijo organizirano in pod nadzorom, da za seboj pustijo sotesko tako čisto kot je bila, ko so prišli. Ohranitev vsaj tako čistega okolja v naši bližini, kot je sedaj, je naša zaveza in odgovornost do tistih, ki prihajajo za nami. Pa če je območje kanjona Iške vključeno v Naturo 2000 in druge naravovarstvene programe ali ne. Tudi mi smo jo od nekoga prejeli - čisto in neokrnjeno. 

Alenka Jeraj