TURISTIČNO - RAZISKOVALNA SKUPINA

Turistično - raziskovalna skupina pripravlja, v sodelovanju z arheologom dr. Anton Veluščkom predavanja na temo Ljubljansko barje in njegova zgodovina.

Tradicionalno organizira pohod po mejah občine in druge pohode, pogosto pa tudi kolesarjenja ter strokovne ekskurzije. 

V okviru skupine potekata projekta Po Kramarjevi poti in V deželi koliščarjev, z namenom predstavitve življenja nekdanjih prebivalcev Ljubljanskega barja.  Nekateri člani so lokalni turistični vodniki občine Ig.

V letu 2008 je osrednji projekt društva V deželi koliščarjev, v sklopu katerega smo izdali serijo razglednic iz koliščarskega življenja in pripravili prireditev koliščarski dan, ki postaja tradicionalna prireditev.

 

Barje ali te poznam 2012

V letošnji sezoni cikla barje »Barje ali te poznam« smo imeli priložnost prisluhniti predavanjem o volkovih na slovenskem, nedavno odkritih prvih jamskih slikarijah v Sloveniji, železnodobnih Venetih ter o mejnem kamnu pri Bevkah, ki je ločeval teritorija Emone in rimskega Ogleja (Aquileia).

Volkovi na slovenskem

»Nekateri volkove vidijo kot krvoločne zveri, drugi kot simbol divjine in utelešenje svobodnega duha«: je volka predstavil Miha Krofel, vodja projekta SloWolf. Literarna in filmska dela krivično pripisujejo volkovom krvoločnost, kar potrjuje dejstvo, da na slovenskem ni zabeleženega napada na človeka. Volkovi imajo v naravi pomembno vlogo, saj z lovom na rastlinojedo divjad uravnavajo njihovo naseljenost in s tem poraščenost svojega teritorija. Petinštirideset volkov je trenutno na slovenskem razdeljenih v osemnajst tropov, katerih nekateri teritoriji segajo na Hrvaško in Italijo. Ti so del večje balkanske skupine, ki naseljuje Dinaride. Do teh podatkov je ekipa SloWolfa prišla z gensko analizo volkov, v katero je bil vključen vsak volk vsaj trikrat. Njihove teritorije določajo s telemetrijo in oglašanjem. Projekt SloWolf ima tudi sredstva namenjena za postavitev električnih ograd in vzgojo psov ovčarjev za tiste ovčerejce, ki živijo na teritoriju volkov.

Bestažovca - prve prazgodovinske jamske slike v Sloveniji

Kraška jama pri Sežani je 7000 let skrivala slike naslikane z opečnato barvo okre. Kot pravi dr. Anton Velušček je jama ohranila risbe ravno zaradi svoje nedostopnosti, saj je danes edini možen vhod skozi globoko brezno, ki se na dnu nadaljuje v jamski sistem. V času prazgodovinske uporabe jame je obstajal vodoraven vhod na enem izmed krakov jame, vendar se je zasul in s tem onemogočil dostop v jamo. Le redki, so se od tedaj spustili v brezno. Eden izmed njih je bil Dr. Andrej Mihovec, ki je v jami raziskoval polzenje jamskih tal, vendar je odkril nekaj kar ga je presunilo: naslikane črte in pike, ki so pomenile nesporno človeško dejanje. V lanskem letu so ekipe inštituta za arheologijo ZRC SAZU, Inštituta za raziskovanje Krasa ZRC SAZU in Notranjskega muzeja raziskale jamo in odkrile črepinje posod, kurišča in oglene ogorke bakel na stropu jame. Vse naštete najdbe skupaj s stenskimi slikami datirajo v čas 7000 let pred sedanjostjo. Zaradi kratkega  časovnega razpona najdb in odsotnosti kasnejših najdb je zelo verjetno, da se je jamski vhod zasul med ali kmalu po prazgodovinskem obiskovanju jame. Obravnavane jamske slikarje so so pomembne, ker so do sedaj edine znane jamske slikarije na področju Slovenije. Poleg slikanja so jamo uporabljali najverjetneje kot staje za drobnico, kar kaže plast pepela - ostanek zakurjenega gnoja. Jamo lahko povezujemo s sezonskim seljenjem skupaj z živino, ki je v prazgodovini do 19. st. potekala iz Pivške kotline do morja. Vprašanje, ki se postavlja je, ali je to edina jama, ki ima slike in zakaj?

Železnodobni Veneti v Sloveniji

Kdo vse so bili Veneti še danes buri duhove mnogim. Ime Veneti se pojavlja na različnih delih Evrope v različnih časovnih obdobjih, zaradi česar je prišlo tudi do kontroverznih hipotez, ki jih zagovarjajo venetologi. Medtem ko je znanstveni pristop do preučevanja železnodobne kulture v severovzhodni padski nižini predstavil kustos za prazgodovino Narodnega muzeja Slovenije dr. Peter Turk. Veneti so govorili jezik, ki je imel tako neindoevropske kot indoevropske prvine. Kratka sporočila so začeli zapisovati v 7. in 6. stoletju pr.n.št. z etruščansko različico fonetično pisave, ki so si jo Ertruščani prisvojili od izumiteljev fonetične pisave Feničanov. Sporočila so pogosto zapisana v kratkih standardnih formulacijah. Velikokrat izkazujejo ime lastnika predmeta, izdelovalca ali boginjo Retio. Venetski zapisi so bili zapisani na posodju, orožju, nakitu in kamnu. Ker poznamo starost  omenjenih nosilcev napisov na podlagi primerjav in drugih datacijskih metod poznamo tudi starost sporočil, ki so na njih. Na slovenskem poznamo nekaj takih sporočil na zahodu Slovenije z nekaj izjemi na zahodu. Ljudje živeči na področju Soče, Krasa in Notranjske so bili povezani s severozahodno Padsko nižino in pokopavali kot Veneti, v žarah, ki so lahko nosile napise. Poleg grobišč so velik vir napisov daritvena mesta, kamor so ljudje darovali predmete božanstvom. Venetščina je izginila v  4-3. st.pr.n.št., ko jo je nadomestila latinščina z latinico. Zanimivo je, da se na Ižanskih rimskih spomenikih pojavljajo poleg pred keltskih, keltskih in latinskih imen tudi imena venetskega izvora, kot so Hostila, Ostila, Hostius. Ta venetska imena so tudi sicer najpogostejša imena v železnodobni padski nižini.

Rimski mejni kamen pri Bevkah

Zadnje predavanje letošnje sezone, posvečeno rimskemu mejniku z Ljubljanskega barja, je pripravila dr. Julijana Visočnik. Na prvi pogled manj ugleden spomenik rimske dobe, ki so ga našli pri Bevkah, se je izkazal za zelo pomembnega, saj priča o tem, da sta imeli mesti Aquilea (Oglej) in Emona (Ljubljana) enak status, pa tudi da je Emona spadala pod provinco Italija, ne Panonija, kot so domnevali zgodovinarji starejših generacij. Spomenik je posebnega pomena tudi zato, ker gre za edini odkrit rimski mejnik, najden na območju Slovenije. Predavateljica nam je predstavila tudi antične vire o Ljubljanskem barju, ter lokalno božanstvo Equrno, najverjetneje zavetnico barja. 

Slika 1.
Volk foto: Miha Krofelj

Slika 2.
Venetski napis iz Skeletne jame pri Škocjanu na Krasu.
Szombathy, J. 1913: Altertumsfunde aus Höhlen bei St. Kanzian im österreichischen Küstenlande. Mitteilungen der Prähistorischen Komission 2/2, 127-190. Wien.

Dejan Veranič

 

 

Mravlje - Barje ali te poznam?

Priden kot mravlja in pesem o hudi mravljici sta dva konca zgodbe o mravlji, ki nas jo večina pozna. Kaj pa vemo o njihovi komunikaciji, delitvi dela, rojenju mravelj in drugih vprašanjih?
Zato smo aprila povabili Gregorja Bračka iz biotehniške fakultete, ki je edini strokovnjak  v Sloveniji , ki se ukvarja z mravljami.

Verjetno je mravlja zanimiva za človeka, ker lahko nekatere vedenjske vzorce povežemo s človeškimi. Podobno kot velja tudi za čebele. Morda to ni naključje, saj obe žuželki izhajata iz istega rodu kožekrilcev. Glava mravlje, kot tudi čebele se začne pri kolenčastih tipalkah s katerimi voha. Večina vrst mravelj ne vidi dobro zato so te tipalke ključne za gibanje v prostoru in komunikacijo z drugimi mravljami. Glavi sledi oprsje na katerem je vseh šest nog. Opasje Velika gozdna mravljapovezuje oprsje in zadek. S slednjim mravlja pušča sled vonja, ki drugim mravljam sporoča pot do hrane. Zato vidimo mravlje hoditi v vrstah. S feromoni označujejo tudi teritorij in dobivajo ukaze od matice. Večkrat tudi vidimo, da se mravlji srečata in pretipata oziroma povohata s tipalkami. S tem se prepoznata, da prihajata iz istega mravljišča, v nasprotnem primeru se ena umakne. Poznamo tudi plenilske pohode med različnimi vrstami mravelj iz številnih vzrokov. Ti so lahko kraja hrane, širjenje teritorija ali kraja zaroda, ki ga odnesejo v svoje mravljišče in ga uporabijo kot svoje delavke. Kolonije so lahko velike od nekaj deset do več milijonov osebkov. Bivališča si gradijo v tleh, lesu ali v kupih iglic, ki segajo tudi pod zemljo. Mravlje so plenilke in mrhovinarke, trejo semena  ali naseljujejo uši na rastlinah od katerih pijejo sladke rastlinske sokove. Življenjski krog mravelj je enak drugim žuželkam s tem, da matice in samci dobijo krila in ko se sparijo ustanavljajo nove kolonije. Samci poginejo, maticam odpadejo krila in začnejo leči jajčeca. Za efektivnejšo delovanje kolonije poteka delitev dela med delavkami: mlajše delavke so v mravljišču, medtem ko nevarnejša opravila, kot je iskanje hrane opravljajo starejše delavke. Redkejše so večje delavke, ki jih pogosto napačno razumemo kot vojake, imajo močnejše čeljusti s katerimi trejo semena.

Kljub temu, da v človeških bivališčih lahko predstavljajo nadlogo, so v naravi že zaradi svoje številčnosti pomemben člen pri ohranitvi biotskega ravnovesja.

Dejan Veranič

O koliščarskih psih na Ljubljanskem barju - Barje ali te poznam?

Tokratno predavanje Barja ali te poznam, je imel obiskovalcem predavanj že dobro znani arheozoolog dr. Borut Toškan iz Inštituta za arheologijo ZRC SAZU. 24. mareca 2011 v Mladinskem domu na Igu nam je predstavil je rezultate njegove študije kosti psov iz Ljubljanskega Barja. V študiji se je spraševal ali so bakrenodobni psi le slepi potniki pri takratnih ljudeh ali so bili del družbe in kaj je možno sklepati iz danih rezultatov. Starejše raziskave nakazujejo, da je bil Dežmanov pes povprečen in da človek ni posegal v selekcijo. Kar pomeni, da je imel plečno višino 35 cm, barvo dlake, obliko uhljev in repa pa ni možno ugotoviti. Vendar od najstarejših raziskav se je našlo precej kosti pasov in ali nam lahko te povedo drugačno zgodbo?

Udomačitev psa je potrjena za čas pred 15.000 leti, ko je moderni človek nasledil neandertalca in je zadnji višek ledene dobe bil že mimo. Kljub temu najdbe psa iz Belgije, Švice in Bližnjega vzhoda kažejo na morebitno zgodnejšo udomačitev  30.000 let pred sedanjostjo, kar pa še ni povsem dokazano. Psi iz Slovenije in Barja so
Foto: arhiv Iza ZRC SAZU Lobanja psa iz kolišča Hočevaricamnogo mlajši. Iz volka so udomačili psa mezolitski nomadi, ki so imeli eno od svojih sezonskih bivališč tudi na Bregu pri Škofljici pred 8-7.000 leti. Vloga psa v prazgodovini delno odstopa od današnje evropejske. Urezi na pasjih kosteh, razbite kosti kažejo, da je pes ob času krize služil tudi kot vir mesa. Kljub temu so po evropskih jamah ohranjene številne risbe prazgodovinskega človeka, ki lovi skupaj s psom. O udomačeni živali lahko arheozoologi govorijo na podlagi sprememb kosti. Posebej izpovedne so lobanjske in dolge kosti (kosti okončin). Glavne razlike med lobanjama psa in volka so, da ima volk daljši gobec in spodnjo čeljust ter bolj izražena lobanjska narastišča mišic, medtem ko je pri psu gobec bolj potlačen. Te osnove razlike veljajo kljub precejšnji razliki med volkovi, saj obstaja 22 vrst volka različnih velikosti. Nadgradnja metode poprejšnjih raziskav, je obrodila sadove. Upoštevana je bila spolna, starostna struktura, različen geografski prostor, razlike v naravnem okolju in različna časovna obdobja.

Izkazalo se je, da je variabilnost v velikostih in oblikah psov precej večja kot je bilo mišljeno poprej, kar se kaže tudi v časovni dimenziji. V 3. tisočletju p.n.št. so psi bolj raznoliki in kažejo večji odmik od volkov, kot tisočletje poprej. Razlog za pestrost psov je bil zelo verjetno človek, ki je načrtno omejeval razplod. Nudil različno oskrbo, kar se kaže pri boljših življenjskih pogojih so večji osebki in obratno. Na podlagi rezultatov je možno sklepati, tudi na socialno, funkcionalno razslojenost koliščarjev pri čemer so si nekateri lahko privoščili ljubljenčke v velikosti čivave in drugi, ki so potrebovali pse pri opravilih.

Dejan Veranič

 

Prazgodovinski jezerci – Barje ali te poznam?

 

Drugo letošnje predavanje v ciklu predavanj, Barje ali te poznam, je bilo posvečeno prazgodovinski naselbini v kraju Jezero pri Podpeči. Predavanje je bilo v četrtek 17.2.2011 v dvorani (Mladinski dom), kjer domuje stalna razstava Koliščarji iz Velikega jezera.  Izredno zanimiva odkritja kažejo na okvirno sočasnost z najstarejšo koliščarsko naselbino pri Igu - Resnikov prekop. 

 »Na začetku arheološkega posega nihče ni pričakoval tako pomembnih odkrij« je povedala predavateljica arheologinja Alja Žorž iz Centra za preventivno arheologijo. Najdišče leži v zasuti vrtači ob vznožju osamelca Sv. Lovrenc na severnem delu vasi Jezero. Na površini 110 m2 je bilo odkritih devet tisoč predmetov, ki kažejo začetke poselitve človeka v mlajši kameni dobe ( 5. tisočletju p. n. št.). Iz tega časa so se prepoznali sledovi nekdanjih hodnih tal, več manjših jam in odtis kola. Z drugimi besedami so v sredini vrtače prazgodovinski Jezerci postavili manjše lesene kolibe. Za shranjevanje hrane in semena za naslednjo sezono pa so služile jame. Iz tega obdobja je bila najdena posoda, kakršne najdemo tudi na Ižanskem kolišču Resnikov prekop. To pomeni, da v času ko so živeli ljudje v vasicah ob jezeru so drugi živeli tudi v neposrednem zaledju jezera. Ta ugotovitev je ena pomembnejših saj je le malo informacij, ki bi prej to tezo potrjevali. Zato so tudi zaščitna izkopavanja v primeru novogradenj pomemben del arheološkega spoznavanja in vedenja o naši preteklosti. Prehrano so glede na ostanke žival in rastlin imeli podobno kot koliščarji iz Resnikovega prekopa. Najdena pa sta bila tudi dva predmeta, ki nista imela gospodarske funkcije in sicer stožčast predmet, ki spominja na pečatnik za najrazličnejše potiskovanje. Drug tak predmet je obdelan peščenjak z reliefom.

Sv. Lovrenc iz vzhoda. Foto: Dejan Veranič

Zanimivo je, da po tej prvi poselitvi Sv. Lovrenca so se ljudje ponovno naselili šele tisočletje kasneje, kar se ujema s drugim valom poselitve kolišč. V tem času so ljudje že poznali bakrovo rudo in jo sami predelovali v uporabne predmete. V vseh obdobjih je imelo poseben pomen malo kraško brezno, v katerega so polagali živali in še nepoškodovane predmete. V njem so pogosto tudi kurili. Zadnja tretja poselitev je bila v času bronaste dobe do konca drugega tisočletja p.n. št.  Predmeti in dodatne razlage bodo na ogled do 16.4.2011 v galeriji  Spomeniškovarstvenem centru, na Trgu francoske revolucije 3 v Ljubljani.

Jezero pri Podpeči je v prazgodovini zaznamovalo tri tisočletno življenje s prekinitvami, kolikor je bila dolga tudi doba gradnje kolišč. Vasica dvignjena nad jezerom nam nudi drugačen pogled na prazgodovinsko življenje ob nedaleč od jezera, ki so ga zasedale koliščarska naselja. Glede na dolga časovna obdobja in še neznane rezultate absolutnih datacij obravnavanega najdišča pa lahko zagotovo rečemo, da so kolišča in vas pri Sv. Lovrencu obstajala v istem obdobju ni pa nujno da tudi sočasno.

Dejan Veranič