LITERARNO GLASBENA SKUPINA

V literarno glasbeno skupino so vključeni pesniki in glasbeniki. Skupino vodi Alenka Jeraj. Skupina prireja literarne večer in večer poezije, izdali pa so tudi tri pesniške zbirke Na krilih, Ujet med te kristale in Lovim utrinke svetlobe. Redno se udeležujejo srečanj pesnikov v in izven občine Ig. Glasbeniki z igranjem kitare, harmonike, violine in klavirja popestrijo literarne večer in ostale prireditve, ki jih društvo organizira.

Skupina izvaja tudi projekt "Pomembni Ižanci", v sklopu katerega sta bili pripravljeni razstavi in izvedeni prireditvi o življenju in delu pisatelja, dramatika in kulturnega delavca Frana Govekarja ter zbiratelja slovenskih narodnih pesmi Franca Kramarja.

Člani skupine:

5. GOVEKARJEV VEČER IN RAZSTAVA FOTOGRAFIJ

 

Na 5. Govekarjevem večeru, v knjižnici Ig, je bilo združenih več stvari, kot so knjige, fotografije in unikatni izdelki iz keramike.

»Zakaj? Ker bi vsega tega bil intelektualec, pisatelj, kulturni delavec Fran Govekar, torej tega kulturnega utripa v njegovem rojstnem kraju, na Igu, zelo vesel.«

Gostja večera je bila vzgojiteljica, profesorica socialne pedagogike in  pisateljica Viktorija Zmaga Glogovec. Piše predvsem otroke, mladostnike in tudi za odrasle. Pisateljica nam je na kratko opisala svoje delo in nam je prebrala odlomek iz knjige Želim si.
Zmaga Viktorija Glogovec in Alenka Jeraj

Nato smo si lahko v vitrini ogledali unikatne izdelke iz keramike iz naše nove delavnice. Avtorice so: Saša Novak, Janja Bukovec, Ksenija Pucihar, Silvana Kurent, Slavka Balant, Mihaela Žmuc, Lea Žmuc Veranič, Nataša Brenčič, Jelka Mahne.

Nazadnje pa smo si ogledali zanimive fotografije iz daljne Afrike. Fotografsko razstavo sta pripravili popotnici Simona  Šivec in Eva Tomšič, in ob fotografijah povedali marsikaj zanimivega in predvsem predstavili Afriko, kot sta jo doživeli popotnici.

Anita Indihar Dimic
voje potovanje po Afriki sta predstavili Simona in Eva s fotografijami

Tavaj s ciljem

Literarni večer 6.4.2006V kavarni Mostiščar so 6. aprila 2006 članice in člani Društva Fran Govekar Ig izvedli pesniški večer z naslovom "Tavaj s ciljem" Ob glasbeni spremljavi Tadeja Severja z Golega, so svoje pesmi prebirali Irena Trček iz Staj, Sebastjan Apat iz Velenja in poslanka v DZ RS Alenka Jeraj z Iga.

Skupaj smo tavali, kukali v skrite kotičke in poskusili doseči cilje, vsak svojega, ob pravem času, na svoj način.

Alenka Jeraj

Moj svet je majhen.
A za ljudi, ki jih imam rada, je veliko prostora.
Veliko želja, smeha, besed.

Alenka JerajAlenka Jeraj je obiskovala OŠ na Igu, že v tem obdobju napisala nekaj pesmi, nato pa nadaljevala šolanje na Poljanski gimnaziji v Ljubljani. V gimnazijskem obdobju se je veliko ukvarjala z gledališčem, obiskovala igralsko šolo Barice Blenkuš in poskusila srečo tudi na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, smer dramska igra. Ni bila sprejeta, kar je razumela kot namig, da ji pač ni namenjeno biti igralka. Morda bi bila uspešnejša kot režiserka.

Kasneje je delala v knjižnici v Gimnaziji Šentvid in »uživala« med kupi knjig, ki jih še ni poznala. Tudi v tem času je pisala pesmi in ves ta čas je aktivno delovala v Kulturno umetniškem društvu Ig oz. Društvu Fran Govekar Ig, kot so ga preimenovali. Od leta 1992 je predsednica društva, skrbi pa tudi za mlade igralce v društvu, vključene v gledališko skupino Pod odrom.

V letu 1997 je društvo pripravilo večer avtorske poezije in to je bila tudi prva javna predstavitev Alenkinih pesmi. Slabo desetletje je bila zaposlena na Občini Ig kot referentka za družbene dejavnosti, pomembno pa se je njeno življenje spremenilo oktobra 2004, ko je bila na listi Slovenske demokratske stranke izvoljena za poslanko v Državnem zboru Republike Slovenije. Sedaj je že drugi mandat poslanka v Državnem zboru Republike Slovenije.

Še vedno je zelo povezana s kulturnim dogajanjem v Občini Ig. Lahko rečemo, da je kar glavna pobudnica kulturnega dogajanja na Igu in Društvo Fran Govekar Ig prav zaradi nje poznamo tudi v bližnjih in sosednjih krajih. Že skoraj 20 let ga namreč vodi kot predsednica, vključena pa je tudi v literarno glasbeno skupino, v kateri je več pesnikov. Skupaj so tako izdali že 3 pesniške zbirke, v katere so prispevali vsak po nekaj svojih pesmi.

Odločili so se, da bodo v prihodnjih letih izdali samostojne zbirke posameznih članov skupine, ki svojo poezijo predstavljajo na literarnih večerih v Občini Ig pa tudi drugje po Sloveniji.

Konec leta 2008 je tako izšla prva zbirka Na poti do sebe, v kateri je zbrala nekaj svojih ljubezenskih, bivanjskih in duhovnih pesmi.

Dan, kot vsak

Dan, kot vsak.
Nič posebnega.
Vedno isti ljudje.

Potem se zgodi.
Prikradeš se mi v misli.
Srce vztrepeta.

Ne morem se več pomiriti.

Čutim bobnenje, vihar,
neskončno morje, ki buta ob skale.

Ne morem se več pomiriti.

Veter me nosi sem ter tja.

Nikjer ne ostanem.
Nemir me sili naprej.
Nekam v neznano.
Kjer je vse nekaj posebnega.
Kjer so čisto novi ljudje.
Tudi jaz nisem več ista.

Bojim se.

Nisem pripravljena.
Ne vem, kaj bo.

Da se le ne rodi spet dan,
dan, kot vsak.

Nič posebnega.
Z vedno istimi ljudmi.


Tunis, 11.2.2008

V najlepših krajih živim.
Tu sonce sije najtopleje,
piha najtoplejši veter,
seno najlepše diši
in vode v teku ustvarjajo najlepše glasove.
In tu si ti.
Smo mi.
Tu je naš dom.
In odgovornost do te zemlje.
Naše.
Do naših ljudi.
Tu se zgodi vse pomembno.
Tu se vsak dan posebej živi.
Vsak dan na novo rodi.

Skupaj greva v mavrico.
Vsak dan znova.
Barve naju pokrijejo.
Leživa in sanjava.

O najinem jutri.

"Izid pesniške zbirke je enak rojstvu otroka."

S temi besedami je Tone Kutner, slovenski igralec in kulturnik, pospremil prvenec Alenke Jeraj ob predstavitvi njene zbirke Na poti k sebi.

Tone KuntnerZa prijetno vzdušje so v torek 20. januarja v gostilni Gerbec poskrbeli Stiški kvartet, Anka Grmek s klarinetom in Tomaž Simetinger, ki se je z Alenko Jeraj pogovarjal o njenih pesmih. Sceno, v barvah zbirke, sta pripravili Anita Dimic Indihar in Mateja Jere Grmek.

Vmes sta njene pesmi prebirali članici društva Fran Govekar Irena Trček in Marjeta Žebovec. Avtorica se je zahvalila vsem, ki so pripomogli k nastanku zbirke, še posebej Zdenki Vinšek, ilustratorki.

Pesmi Alenke Jeraj so odraz njenega čustvovanja in delovanja – v njih najdemo vse, kar tudi sicer doživljamo vsakodnevno kot posamezniki ali kot del skupnosti. V ljubezenskih pesmih, ki so razdeljene v dva dela Izgubljena v tebi i n Samo še zate spoznamo celo paleto občutij, ki bi jih lahko poimenovali formule ljubezni. V drugih dveh delih – Čutim pot in V najlepših krajih živim – pa najdemo razmišljanje o sebi ter odraz njene aktivnosti v okolju, biti z ljudmi in za ljudi.

Zbirki so dodana še mnenja Alenkinih prijateljev ter sodobnikov, ki nam potrjujejo, da gre za vitalno, angažirano, a vendar čutečo osebo. Pomen zbirke je velik korak v življenju avtorja, saj moraš biti pogumen, da ponudiš na ogled svoj notranji svet, (tako Apelom, kot čevljarjem).

Kljub morebitnim kritičnim odzivom pa veš, da večino ljudi, ki bodo brali pesmi, obogatiš. Pesmi Alenke Jeraj so primer pozitivnega odnosa do vseh življenjskih preizkušenj, zato bodo marsikoga napolnile z energijo in veseljem do življenja.

Alenka in TomažEnako se je zgodilo na omenjenem pesniškem večeru – občinstvo z gosti – častni konzul Jordanije Samir Amarin , župana Borovnice in Velikih Lašč, člani društva Fran Govekar, prijatelji in znanci – vsi smo si bili enotni, da smo se srečali z občutkom lepote. Še posebej, ker smo se na koncu posladkali s torto Alenkine prijateljice, tudi Alenke, Alenke Križman Černič.

Ig je lahko ponosen na svojo zgodovino in na ljudi, ki so pustili sledi v njej, tako kot sta Fran Govekar ter Ivan Minatti.

Alenka Jeraj je bila za Ig pomembna kot dolgoletna neutrudna kulturna delavka, danes je poslanka, s pesniško zbirko pa bo njena sled trajnejša.

Peter Pal

Članice in člani Društva Fran Govekar Ig čestitamo Alenki Jeraj ob pogumnem koraku in uspešni izdaji prve pesniške zbirke.

Če bi želeli svojo knjižno zbirko dopolniti s prvo zbirko pesmi Alenke Jeraj Na poti do sebe, jo lahko kupite na prireditvah društva. Cena: 10 eur. Naročila na GSM: 051/374-475.

Na vrh

Irena Trček

Irena Trček je obiskovala OŠ na Igu, kjer so nastajali prvi zapiski, poskusi proze in poezije, vendar jih v tistem obdobju ni nikjer objavila. Zaradi silne želje po odkrivanju novih krajev, za kar si še vedno poskuša ukrasti čas, se je odločila za šolanje na srednji šoli za gostinstvo in turizem, smer turizem. Že 10 let je zaposlena v turistični agenciji, kar ji omogoča občasne obiske tujih krajev. Kadar pa poti ne vodijo kam dlje, je za Ireno zelo privlačno tudi Barje.

Irena z družino, možem in sinom Tomijem, ki bo poleti dopolnil 5 let, kolesari po vseh mogočih kolovozih, obvezno s fotoaparatom, tako da ji tudi fotografija ni tuja. Med svoje hobije je zapisala: slikanje, fotografija, pisanje, kolesarjenje, prebiranje poezije za adrenalin pa vožnjo z motorjem.

Sprehajava se po obrežju,
veter sili v lase, pesek nosi v oči ...
... za trenutek zadrhtiš ... in jaz te sprašujem.
Vse bi rada vedela, vse o tebi, vse naenkrat in takoj ...
Postavljam ti vprašanja, morje vprašanj,
stokrat – kaj ... tisočkrat – kako ... kje in še večkrat – zakaj
... ti pa kot, da nič ne slišiš, jih skriješ v svojo dlan ...
... nato razpreš.
Veter jih vzame, morje posrka vase ...
Sprehajava se ...
Tvoja dlan v moji počiva ...
... nato se ustaviš in vprašaš ...
te nič o meni ne zanima ...


Na paleti mavrica posušenih barv leži.
Čigave so te podobe, liki, obrisi ...
Si to ti, ali sem to jaz ...
Je tisti nekdo, ki je slikal, zbežal? Ali pa ga je samo nekdo zasačil in se je skril ...
Kdo je slikal, kdo obrise lovil?
Jih na platno zlil ... barve?
Rdeča, rumena, melena ... modra ...
... barva tvojih oči ... ali pa je samo
slikar, kar tako, za lepši dan,
mavrici nasmešek podaril ...


Poslušam tvoj nasmeh … tako igrivo otroški je,
tako tvoj in samo zame.
Iščem tvoj pogled … vedno zasanjenih oči
... modre oči, ogrnjene v siv plašč ...
Šepetam jim tvojo najljubšo pravljico,
nežen šepet tvojim ustnicam
in potem me objameš ... z globokim pogledom
me vzameš v naročje svojega objema.
Tu sem pri tebi … in tako prijetno je.

Vzameš palico in v mivko zapišeš
tvoje ime ob mojem ... kako lepo je
videti ples nekaj tistih črk,
ko jih val potegne v morje ... in potem
vzamem tvojo palico in poleg zapišem
… ljubim te.


Mene k tebi,
tebe k meni,
sence v temi,
tiste skrite, neizživete sanje,
tiho hrepenenje.

Mene k tebi
vlečejo nevidne sile.


Na mizi kozarec neizpitega vina
in v sobi še vonj tvojega telesa.
Že se sliši zvon v jutru dneva,
zaspanim očem pa - kot da se še ne ljubi vstati
iz mehkega objema.

Na vrh

Tomaž Simetinger

Tomaž Simetinger je Korošec, iz Črne na Koroškem in je študent etnologije. Je aktiven na mnogih področjih; je član folklorne skupine France Marolt, v Društvu Fran Govekar sodeluje v gledališki skupini Pod odrom, je napovedovalec na Radiu Zeleni val, pogosto pa ga bomo opazili tudi kot moderatorja različnih koncertov in prireditev.

V zvezi s poezijo, pa je (potiho) še malo sramežljiv, čeprav je pogosto interpretiral različne pesnike. Svojih pesmi pa glasno ni bral prav pogosto.

1.
Lesket niti.
Prsti potegaje vznemirjajo mrežo.

Brenčanje mušjih kril
ujetih na lepljivost
usode,
rezko brni v noč,
do poslednje svetlobe
diha.


2.
Dno biti.
Trebuhi doživljanj
so polni splavljenih misli.

Otopele podobnosti
časovnih trakov
neizprosno terjajo kri.

Vzduh zatohlosti
pa me z dihanjem
vleče na dno.


3.
Lovim utrinke svetlobe.
V mošnjiček jih dam,
na prsi postavim.

Prisluhnem...

Pod tihim sneženjem
v beli tišini
zaslišim šumenje.


4.
Nektarja kaplja
v globini zori.
Z dlanmi jo objamem
hrepeneč jo poljubim.

Z lahkote perotmi
in z nado jo spremim,
vedno drugačno,
vsakokrat svetlo.

S svetlobo opita
se z zemlje utrne
in v prhutu želja
nebo mi poljubi.


5.
Gnan od divjih sem vetrov,
da z žarom svetlobe
zakrpal bolečino bi razpok.
Saj nikdar, nikdar
ne sme uiti temota boli,
da le bom gnan,
da le bom gnan,
z norostjo šumenja,
z divjostjo vetrov,
v to pohoto prekletosti
čara večne noči
v neskončnem boju s svetlobo.


6.Monolog
Sedim..
Ustavljen...
...in gledam te...
Ali bežiš?
...pa sploh veš če?
Saj ti vidim že v očeh
tvoja nema vprašanje in negotovost.
...le molči, le molči,
če nimaš besed.
Saj veš, da je srce
najglasnejša tišina sveta.


7.
Pokleknil bom pred teboj.
Moj strah me bo hromil.
upognjen bom počasi
v tvoj se svet podal.
Na rokah ti bodo izpisane usode,
ko zaorješ trdo Kartažansko smer.
Takrat s sklonjeno bom glavo
in pridihom smrti
mrzlih ustnic šepetal:
"Zdaj opravi svoj Gorje premaganim!"


8.
Zapiram oči.
V tvojih pogledih
vidim živost svetlobe,
ki se razliva
čez trepet moje duše.
Želje pošiljam
na dolge poti
in čakam...
Zgolj čakam
na tvoje besede
na nove poglede
in na trenutke,
ko si bom zopet dovolil
poslati želje na nevarne poti.


9.
V rokah držim jajce.
V njem zložena jadra so
in krila ptic.
Lupina,
meja je
sveta tišine
in mejnik
kraljestva brez vetrov.

V mislih vidim jajce.
Napetost jader
kliče ptic prhut.
Lupina
barka je,
ki morje reže
in z valovi gleda
žarke sonca v vetru.


10.
Razgrinjam ti sanje
in gledam igro tvojih prstov.
Koga bodo izbrali tvoji prsti?
Belo kraljico
ali črnega kralja?
Koga bodo poljubili tvoji prsti?
Belo kraljico
ali črnega kralja?
S kom se bodo igrali tvoji prsti?
Z belo kraljico
ali s črnim kraljem?
Koga bodo določili tvoji prsti?
Belo kraljico
ali črnega kralja?
Koga za zmago
in koga za umik?


11.
Šel sem čez njivo...
Vohal sem prst...
Skozi odprte brazde je hrzala.
Trepet razritega obzorja
se je polnil s plitvimi vdihi
in njene polne grudi
klicale so dež.

Šel sem čez njivo...
Svilena so razprla se mi jadra v nosnicah.
Takrat sem v nemem blagoslovu plivkanja
zaslišal,
kako se rjavost razliva čez ozare.


12.
Razpasi se,
kolera moja,
čista nevesta,
hči praznosti.

Poplavi moj svet,
kolera moja,
nevesta v belem,
odprtih oči.

Jemlji, le jemlji,
kolera moja,
do konca razgrebi
smrti nevesta,
pri tebi vsaj vem,
kaj si želiš...


13.
Mantra

Sam na koži moram čutit
lepo bolečino...

Sam na koži moram čutit
lepo bolečino...

Sam na koži moram čutit
lepo bolečino...

Sam na koži moram čutit
lepo bolečino
topih sanj.

Sam na koži moram čutit
lepo bolečino
grenkih jabolk.

Sam na koži moram čutit
lepo bolečino
smrti.

Sam na koži moram čutit
lepo bolečino..

Sam na koži moram čutit...

Sam na koži...

Sam....


14.
Samo poljuba sem prosil
in ne grenke krvi,
da z raztrgano sapo,
šepečem tvoje ime....

Že ničkolikič...
Tvoje ime...
Neusmiljeno trdo,
trajnejše od časa,
ki ne vidi,
da s počenih vrčev
odteka kri
znova zaklanih prašičev.


15.
Zagrni se!
Ta igra postala je resna!
Postala je resna
neresnih ljudi!

Vrnite denar mu,
v prazni dvorani
razprtemu žrelu.

In pokončajte še mene...
vas prosim,za konec,
z mečem lesketa,
živih oči.

Na vrh

Zdenka Vinšek

Napetost duše
Že nekaj mesecev
napetost duše trpimo.
Že nekaj dni
po smrti vsi dišimo.
Že nekaj sekund
uporno živeti želimo.
Glej. Zadnji trenutek
se spet svojim mislim upremo.

Ni v življenju tem resnice.
Hočeš? Nočem biti del krivice.
Jaz želim si kos potice,
ti ne daš je, a se greš pravice.

Nihče ne premore toliko gorja,
nikjer ni tako trdega srca.
Si ti želel si, kaj si mislil?
Če roke nočeš, boš vsaj kamen stisnil?


V svojem času
Nikdar svoje mladosti ne pozabi.
Nikdar si ne dopusti, da te žalost vzdrami.

Neguj spomine, saj so tudi lepi,
če trnov je še kaj, si daj jih izdreti.

V naročju bolečin se ne pestuje.
Preteklost čuva se, ne objokuje.

Dopusti vsakomur, da ima mladost,
narava vsem deli starost, a ne modrost.

Uživaj zdaj, prepusti se izzivu svojih upov, načrtuj.
Za jutri, za prihodnost svojo stori ti, ne obupuj!


V prihodnosti uvid
Kako hvaležna je zdaj misel moja,
ko čutim nežen utrip.

Še drobna in nemirna zdaj je roka tvoja,
a vero v življenje daje, v prihodnost uvid.

Spi, dete milo v naročju polnih dojk,
utri se v mame kožo,
da preplavi vaju nežnost rok;
smej se, uzri veselo,
saj si s srečo obsijan, otrok.


Vnuk ti moj
Razlezeta se v prsih smeh, vročina;
prijetna je, kot sončna je toplina.
Le kdaj?
Ko ugledam tebe, vnuk ti moj.
In le zakaj?
Ker tvoj pogled je spev, milina,
oči so morja globočina,
nasmeh tvoj je neba vedrina.


Vsaj sanje
Pusti mi vsaj lepe sanje.
Naj pojo v zatopljenih mislih,
naj ostaneš v mojih čislih,
ko nekoč zazrem se vanje.

Bodi, kakor lesk umite zarje,
ves dišeč, kot v jutru barje.

Na vrh

Jurij Marussig

OPUSTELA POT

Prazna klop
pod kostanjem.
Opustela pot
do morja.

Spomini so na obali.
Vrezano srce v kostanj.
Zapuščen veter se igra.
Vsi so tam ostali.


PRIDI

Pridi,
letela bova.
Letela nad lipami.
Letela nad hišami.
Letela nad besedami.

Pridi,
narisal te bom.
Ti pa boš razprla krila.


DEŽ

Dež je spiral
napihane besede
z rumenega lista.

Veter je okno odpiral
v samoto
praznega jutra.


POZLATA NEBA

Nebo je danes
sejalo zlate pike
na majske trave.

Oblaki so risali
sive kroge
plesoče v vetru.

Taval sem od kozolca do njive,
upajoč
na večerno pozlato neba.


DIAMANTI

Iz pajkove mreže
se je spletla
strast.

Pokrila me je
z odejo
toplih senc.

Skozi tebe
so se svetili
diamanti.

Na vrh